Spominsko obeležje ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom
ZBOROVANJE V BELTINCIH LETA 1919 IN ŠIRŠI ZGODOVINSKI OKVIR PREVRATNE DOBE V PREKMURJU
UVOD
PODOBA PREKMURJA
Prekmurje je območje Slovenije na levem bregu reke Mure, ki ga na treh straneh obdaja državna meja: s Hrvaško na jugovzhodu, z Madžarsko na vzhodu in z Avstrijo na zahodu. Administrativno je razdeljeno na dve upravni enoti s sedežema v Murski Soboti in Lendavi, lokalna samouprava pa se uresničuje preko 18 občin in Mestne občine Murska Sobota.
Od visokega srednjega veka do leta 1919 je bilo območje sestavni del kraljevine Ogrske oz. habsburške monarhije. Po končani prvi svetovni vojni, razpadu monarhije in menjavi več kratkotrajnih oblasti, je pripadlo tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vrhovni svet mirovne konference v Parizu je julija 1919, s kótami določeno območje med rekama Muro in Rabo, dodelil novi državi in dovolil njeni vojski, da ga zasede. Ta je to storila 12. avgusta 1919 in oblast 17. avgusta 1919 na svečanosti, ki je potekala na trgu pred cerkvijo v Beltincih, predala v roke začasnega civilnega upravitelja. Natančno državno mejo so v Prekmurju določili mirovna pogodba z Avstrijo (1919), Madžarsko (1920) in dokončni razmejitveni sporazum, podpisan leta 1924. 
Kljub drugi svetovni vojni, v kateri so se ponovno za nekaj časa premešale državne meje, in kljub političnim in vojaškim napetostim med državami ob t. i. železni zavesi, je meja do danes ostala tam, kjer je bila določena tedaj. Od junija 1991 je to meja Republike Slovenije. Natančno državno mejo s Hrvaško je na majhnem koščku ozemlja ob Muri določila arbitražna razsodba leta 2017.
Ime »Prekmurje« pomeni geografsko lego območja, gledano z desnega brega reke Mure. Prvič je v latinski obliki »districtus Transmuranus« zapisano v dokumentih zagrebške škofije, ki so ji več stoletij pripadale župnije dolnjega Prekmurja. Štajerski narodni buditelji in pisci so začeli ime uporabljati v povezavi s povečanim zanimanjem za Slovence na Ogrskem v drugi polovici 19. stoletja. Božidar Raič, ki je s prvim zapisom imena »Pomurci« želel vzbuditi zavest o enotnem kulturnem prostoru na obeh straneh Mure, je leta 1862 v svojih Črticah o Prekmurcih in njihovem govoru prvič uporabil tudi ime »Prekmurje« in ga imenoval za »najklasičnejšo slovensko zemljo«. Ime se je popolnoma uveljavilo v prizadevanjih za priključitev območja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V gradivu, ki sta ga za mirovno konferenco pripravila Fran Kovačič in Matija Slavič, takrat v funkciji slovenskih izvedencev za meje na Štajerskem in v Prekmurju, dosledno uporabljata ime Prekmurje, ki postane uradno ime geografske in zgodovinske pokrajine. Domači slovenski pisci 18. do 20. stoletja, ki so sebe in svoje rojake imenovali »Sloveni«, svoj jezik pa »stari- slovenski« ali »slovenski«, so območju nadeli imeni »Slovenska okroglina« ali »Slovenska krajina«, kot izhaja iz njegove večinske etnične strukture. Enako podlago imata tudi imeni Vendvidék in Tótság v madžarski administrativni terminologiji, izhajajoč iz imena Vend in Tót za zahodnega Slovana ali Slovenca.
Prekmurje večinsko naseljujejo Slovenci, ki lahko del svojih etničnih korenin iščejo v zgodnjesrednjeveški slovanski poselitvi, potrjeni z arheološkimi najdbami iz časa med 7. in 11. Stoletjem, pa tudi v mnogih poznejših kolonizacijah in migracijah, povezanih z vojnami in verskimi gibanji. Najboljši pokazatelj razvoja etnične skupine do naroda je razvoj jezika. Ta kaže v Prekmurju na zvezo med besediščem starejših rokopisov in panonsko-slovansko obredno terminologijo, k čemur lahko dodamo tudi vpliv kajkavskih bogoslužnih besedil. Svoj prvi tiskani izdelek je to pismenstvo dobilo leta 1715 s katekizmom Franca Temlina. Prekmurski knjižni jezik je s svojim prevodom Nove zaveze leta 1771 normiral Števan Küzmič. Pisci, ki so mu sledili, pa so tako ustvarjeni knjižni jezik uporabljali in razvijali do ravni različnih jezikovnih zvrsti, vse do prvih desetletij 20. stoletja. 
Jezik je bil za Slovence na Ogrskem vse do združitve s širšim narodnim okoljem, edini dejavnik ohranjanja narodnega življenja. Niso imeli ne svojih narodnih društev, ne svojih političnih predstavnikov v strukturah oblasti in komaj kakšnega uradnika ali učitelja. Duhovniki so bili edini izobraženci. Med temi moramo izpostaviti Franca Ivanocija, odločnega borca za rabo prekmurskega jezika v cerkvi in šoli ter za prve prekmurske časopise in Jožefa Klekla starejšega, prvega urednika teh časopisov in najpomembnejšo prekmursko politično osebnost prevratnega obdobja in časa med vojnama.
Slovensko etnično ozemlje na levem bregu Mure sega preko državnih meja na severu v Porabje na Madžarskem in na jugozahodu v Radgonski kot v Avstriji. Ozemlje predstavlja širši kulturni prostor enakih jezikovnih, bivanjskih in drugih tradicijskih značilnosti. Skozi svoje življenje in delo ga je morda najbolj povezal pesnik, etnolog, jezikoslovec, literarni zgodovinar in učitelj Avgust Pavel. Bil je človek dveh domovin, ki simbolizira etnično oz. narodno mešanost tega območja in njegovo kulturno raznolikost.
V Prekmurju živi največja madžarska skupnost v Sloveniji, ki ima pravice narodne skupnosti v dvojezičnih občinah Dobrovnik, Hodoš, Lendava, Moravske Toplice in Šalovci, ima svoje organizacije in predstavnike v lokalni samoupravi ter v državnem zboru. V Prekmurju živi tudi največja romska etnična skupnost v Sloveniji, ki ima prav tako svoje organizacije in predstavnike v lokalni samoupravi. Pušča je edina romska krajevna skupnost v Evropi. Po priključitvi k novi državi se je iz območja izselilo večje število Madžarov, predvsem uradnikov, priselilo pa se je več Slovencev iz drugih pokrajin, prav tako uradnikov in kolonistov, pregnanih iz Primorske in Istre, ki sta po mirovni konferenci pripadli Italiji. V vaseh ob zahodni meji in v večjih krajih Prekmurja so živeli tudi Nemci, ki pa so jih leta 1946 razlastile in prisilno izselile tedanje jugoslovanske oblasti.
Večina vernega prebivalstva Prekmurja se opredeljuje za pripadnike rimsko-katoliške veroizpovedi, katerih cerkve so povezane v škofijo Murska Sobota. Zaradi zgodovinskih okoliščin živi tukaj največ pripadnikov protestantske vere v Sloveniji, med temi pa prevladujejo evangeličani, katerih cerkve so povezane v evangeličansko škofijo augsburške veroizpovedi v Sloveniji. V Motvarjevcih je edina župnija reformirane ali kalvinske cerkve v državi. Leta 1919 je živela v Prekmurju največja judovska skupnost na območju Slovenije, med vojnama povezana v samostojno občino in rabinat. Leta 1944 so bili vsi Judje internirani v nemška taborišča smrti, od koder se jih je vrnilo le nekaj.
V času priključitve Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je živelo na območju 91.288 ljudi (1921). Največje število ljudi je živelo tukaj leta 1948 (94.941), od tedaj pa število vztrajno pada in leta 2020 je živelo v Prekmurju le še 76.981 ljudi. V drugi polovici 19. stoletja se je prebivalstvo območja več kot podvojilo. Premalo razpoložljive zemlje ali drugih zaposlitvenih možnosti je skupaj z družbenimi spremembami povzročilo velik preliv ljudi med sezonske delavce in izseljence. Od tedaj je bilo Prekmurje pokrajina največjega trajnega izseljevanja v države Amerik, Evrope in v druge slovenske pokrajine ter sezonskega zaposlovanja. Od šestdesetih let 20. stoletja je slednje nadomestilo t. i. začasno zaposlovanje v tujini, v zadnjih desetletjih pa dnevne in tedenske čezmejne migracije. Domovina in tujina sta skupaj zapisani v izkušnjo skoraj vsake prekmurske družine. Prekmurje je prišlo v novo državo s četrt stoletja zaostanka v gospodarskem razvoju za slovenskimi pokrajinami nekdanjih avstrijskih dežel. Leta 2022 je imelo Prekmurje ob 6,6 odstotkih slovenske 10,2 odstotka registrirane brezposelnosti.
V stoletju so se razvile gospodarske panoge in industrije, ki so s prepoznanimi blagovnimi znamkami stopile v svet širše domače in mednarodne konkurence in zaposlovale tisoče ljudi. Zaradi družbenih sprememb so mnoge v takšni obliki tudi ugasnile, vendar so jih nadomestili novi, manjši, bolj dinamični sistemi, s proizvodi visoke tehnološke zahtevnosti. Prekmurje je bilo in ostaja tudi najbolj kmetijska slovenska pokrajina, s pomembno živilsko predelovalno industrijo. Tej se pridružuje izvirna gastronomska ponudba, ki v povezavi s termalnimi kopališči, z naravnimi značilnostmi, izvirno kulturno dediščino in živahnim ustvarjalnim, festivalskim ter sejemskim dogajanjem skozi vse leto, dela Prekmurje za izjemno turistično okolje.
Prekmurje je del širše pomurske statistične regije. Prebivalci te so bili prvič povezani s skupnim imenom leta 1859, povezale so jih slovenske Mohorjeve knjige, pa uradna zahteva po združitvi na mirovni konferenci, prvi most in železnica, ki je stekla preko Mure leta 1924, partizanski upor v drugi svetovni vojni, ustanovitev in delovanje številnih skupnih regionalnih institucij, predvsem pa jezik in način življenja, ki ima veliko enakosti s širšim panonskim prostorom.
Slovenija je pred sto tremi leti dobila ozemlje na levem bregu Mure. Dobila je etnično, narodno, versko in splošno kulturno izjemno dinamičen prostor, iz katerega že stoletje prihajajo zanimivi in prodorni umetniki, znanstveniki, politiki, gospodarstveniki, športniki. Dobila je okolje, kjer se ves čas prepletata radoživa odprtost in otožna melanholija. S Prekmurjem Slovenija ni samo večja, je tudi boljša in bogatejša. Prekmurskim Slovencem pa je združitev v širši narodni prostor ponudila predvsem možnost aktivnega narodnega življenja, s suverenim odločanjem o lastni sedanjosti in prihodnosti.
PREVRAT IN ZDRUŽITEV V NOVI DRŽAVNI SKUPNOSTI JUŽNIH SLOVANOV
Kraljevina Ogrska je bila od leta 1867 del dvojne Avstro-Ogrske monarhije. Zgrajena je bila na predpostavki, da so vsi njeni državljani del ene velike nacije in zaradi tega že v izhodišču konfliktna. Pred dualizmom je bil v ospredju konflikt madžarskih nacionalnih interesov in interesov nemškega dvora in ko je postal ta s pogodbo nekako uravnovešen, je stopil v ospredje konflikt med Madžari in drugimi narodi, ki so živeli znotraj kraljevine. Znotraj te konfliktne situacije, ki je ustvarila tudi poseben vzorec socialnih in verskih konfliktov, so v Prekmurju vzporedno živeli Slovenci, Madžari, Nemci, Židje, Romi, protestanti in katoliki. Najvišjo stopnjo konfliktnosti je do leta 1918 dosegel odnos med Slovenci in državo, v kateri so bili Madžari predstavniki posvetne in cerkvene nomenklature.
Na prelomu stoletja so bile ideje o slovenski narodni združitvi, ki jih je že leta 1848 prinesel program Zeinjene Slovenije in so jih v Majniški deklaraciji leta 1917 ponovno obudili dunajski slovenski poslanci, za Slovence na Ogrskem, še zelo daleč. Kljub temu je bila tistega leta tudi v Prekmurju skupina ljudi, predvsem katoliških duhovnikov, ki so podpisali Majniško deklaracijo in s tem zahtevo po združitvi vseh Slovencev v eni državi. Na mesto duhovnega in političnega voditelja Slovencev je ob koncu prve svetovne vojne stopil upokojeni črenšovski župnik Jožef Klekl starejši. 
Jožef Klekl (1874‒1948), duhovnik, politik, pisatelj, urednik in založnik, je po zgodnji duhovniški upokojitvi v Črenšovcih izdajal prve slovenske časopise (Kalendar Srca Jezušovoga in mesečnik Marijin list 1904, tednik Novine 1913). Projugoslovansko se je pričel jasnejše opredeljevati po promadžarskem shodu, ki ga je 20. oktobra 1918 v Murski Soboti organiziralo Madžarsko prosvetno društvo za Prekmurje. Na tem je namreč projugoslovansko vzdušje med prebivalstvom dobilo svojo prvo javno manifestacijo.
Dogodki so si po končani vojni sledili z bliskovito hitrostjo. 31. oktobra 1918 je bila odpravljena kraljevina, 16. novembra pa oklicana Madžarska ljudska republika. V pokrajini je vrelo, številni Prekmurci so se udeležili slovesnosti ob razglasitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljutomeru, kjer so prebrali izjavo z željo po združitvi s Slovenci onstran Mure v enotni državi. Po neredih, ki so izbruhnili kmalu po tem v več krajih,- tudi v Beltincih,- se je vlada odločila Slovencem ponuditi samostojno županijo s središčem v Murski Soboti. Istega dne (1. decembra 1918), ko sta se združili Država SHS in Kraljevina Srbija, je prekmurski narodni svet pod vodstvom bogojinskega župnika Ivana Baše z novim madžarskim pokrajinskim upraviteljem dr. Bélo Obalom sklenil sporazum o samoodločbi. Z njim naj bi Slovenci dobili upravno, cerkveno, šolsko in kulturno avtonomijo znotraj Madžarske. Katoliški duhovniki, ki so usmerjali narodno gibanje k združitvi Slovencev in Hrvatov, so bili namreč do združitve s pravoslavnimi Srbi, ki so naenkrat postali največja skupnost znotraj nove države, precej skeptični. Najustreznejše se jim je tedaj zdelo zagotoviti čim več avtonomnih pravic narodu, ne glede na to, kateri državi bi pokrajina na koncu pripadla.
Prekmurski Slovenci so se tudi sicer čutili zapostavljene pri pogajanjih o novih mejah, saj se osrednje slovenske oblasti zanje niso menile. Ugotavljali so, da razen referenta za Prekmurje pri štajerskem narodnem svetu, ki ga je ustanovil general Rudolf Maister v Mariboru, dr. Matije Slaviča (1877‒1958), nihče natančno ne ve, za kateri del ozemlja naj bi šlo. Matija Slavič je bil rojen v bližnjih Bučečovcih na štajerski strani reke Mure, bil je teolog, profesor, dvakratni doktor znanosti, prevajalec, ki je že iz svojih mladostnih in študentskih časov, dobro poznal razmere v Prekmurju. Med Prekmurci je bila najbolj odločna skupina bivših ljubljanskih dijakov, katerih najmočnejše orožje so bile vesti, da se v Jugoslaviji že izvaja agrarna reforma. Med temi sta izstopala Ivan Jerič iz Dokležovja (1891‒1975), poznejši duhovnik, urednik in politik, ter Jožef Godina iz Dolnje Bistrice (1898‒986), poznejši duhovnik. 
Zavzemali so se za vojaško zasedbo, h kateri se je pričel nagibati tudi general Maister, kljub temu da ljubljanska vlada tega predloga ni odobrila. Na shodu, ki so ga organizirali v Radgoni 26. decembra 1918, je o razmerah v Prekmurju govoril Ivan Jerič. Toda načrti o zasedbi so padli v vodo zaradi spodletele vojaške akcije hrvaškega kapetana Jurija Jurišića, ki je istega dne po uspešni operaciji v Medžimurju, s svojo enoto zavzel spodnje Prekmurje z Mursko Soboto in ga nato v nekaj dneh tudi izgubil. V akciji se mu je na Dolnji Bistrici z nekaj fanti pridružil tudi Jožef Godina, ki je nato z ostalimi pristal v zaporu v Sombotelu, bil obsojen na smrt, vendar mu je uspelo pobegniti.
Tedaj pa so se pričele zapletati razmere na Koroškem, slovenski politični in vojaški napori so se usmerili tja, daleč stran od Prekmurja, kjer so zato ponovno oživela pogajanja z madžarsko vlado. Jožef Klekel je sestavil načrt avtonomije, ki so ga 14. januarja 1919 podpisali slovenski duhovniki Zalske županije. Pripravljen je bil predvsem zato, da bi zagotovil manevrski prostor in čas za konkretnejšo odločitev v skladu z razvijajočimi se mednarodnimi političnimi razmerami. 18. januarja 1919 se je namreč v Parizu začela mirovna konferenca. Vse dvome glede prihodnje države, ki naj bi ji pripadalo Prekmurje, pa je med domačo duhovščino razblinila razglasitev Madžarske sovjetske republike 21. marca 1919.
Dvomov glede priključitve Prekmurja je bilo vedno manj tudi na jugoslovanski strani, predvsem ko je spomladi 1919 postalo jasno, da Maistrove enote, brez zaledja ne bodo mogle zadržati zasedene Radgone. Narodna vlada se je januarja 1919 seznanila s poročilom dr. Matije Slaviča o narodnih in političnih razmerah v Prekmurju in začela pripravljati organiziran nastop na mirovni konferenci. 
Slavič je kot izvedenec za meje v etnografski sekciji jugoslovanske delegacije prišel v Pariz 7. februarja 1919. Pripravil je memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija prvič uradno zahtevala priključitev celotnega slovenskega ozemlja med Muro in Rabo. Njegovo gradivo je bilo sestavljeno iz dveh volumnov, in sicer Prekmurje in Statistika Prekmurja, s katerima je dokazoval slovensko etnično pripadnost Prekmurja. V istem času je vlada kraljevine dovolila natis posebnega letaka Prekmürski Slovenci!, na katerem jih je pozivala k združitvi v »demokratično in enakopravno Jugoslavijo«.
Nova madžarska sovjetska oblast je menila, da se ji v novem duhu internacionalizma in povezovanja mednarodnega delavstva ne bo več treba ukvarjati s samoodločbo narodov, za Slovence pa naj bi bila ta že uresničena, ko so dobili posebnega komisarja v osebi Vilmosa Tkalca, vojaškega poročnika in nekdanjega učitelja iz Turnišča. Ta je vladal s tremi člani direktorija, ki se je razglasil za pristojnega nad celotnim območjem Prekmurja, ki naj bi se po statusu izenačilo z županijami. 29. maja 1919 so isti v Murski Soboti razglasili samostojno Mursko republiko. To je bila edina samostojna boljševistična državna tvorba na slovenskih tleh, ki pa je ni nihče priznal. Zaradi špekulativnih povezav z emigriranim madžarskim plemstvom je vprašljivo njeno ustanovitev povezovati z načelom samoodločbe narodov. Republika je po silovitem madžarskem vojaškem protiudaru vzdržala do 4. junija, ko so se njeni tvorci in vojaki umaknili v Avstrijo ali se predali.
Vsekakor je bil komunistični režim sedaj veliko bolj previden. Življenje v revni pokrajini in gospodarsko ter politično izolirani državi je bilo vedno težje. Priprave prostovoljcev na vojaški prevzem oblasti pa je zaustavila obljuba predstavnika antantne misije na srečanju v Ljutomeru, da se bo stanje po politični poti v najkrajšem času izboljšalo. Teritorialna komisija pri mirovni konferenci je namreč 20. maja 1919 sprejela predlog ameriškega predstavnika Douglasa W. Johnsona (profesorja geografije iz univerze v New Yorku in enega od svetovalcev ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona) o novi meji po razvodnici med Muro in Rabo ter ga pripravila za Vrhovni svet, ki je predlog najprej zavrnil. Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev ni bila veliki igralec v pogajalskem okolju, ki so ga diktirale velesile. To so njeni predstavniki na konferenci zelo zgodaj spoznali. Matija Slavič je razočaran ugotavljal, da je postala moč ideje o samoodločbi narodov, ki je bila večja kot orožje v vojni, način, kako ena država ropa drugo v miru. Sledilo je obdobje političnih lobiranj in del tega je bila tudi Spomenica prekmurskih Slovencev ki jo je napisal Matija Slavič, junija 1919 so jo podpisali Jožef Klekl, Ivan Jerič in Jožef Godina in je bila poslana na različne naslove v Parizu. Politične razmere na Madžarskem se niso spreminjale in na koncu je Vrhovni svet 9. julija 1919 sprejel predlog teritorialne komisije in 1. avgusta dovolil jugoslovanski vojski, da zasede Prekmurje.
12. avgusta 1919 so enote vojske Kraljevine SHS, ki jim je poveljeval general Krsto Smiljanić, iz dveh smeri vkorakale v Prekmurje. Iz smeri Murskega Središča in Ljutomera so napredovale enote, poslane iz zagrebškega vojaškega območja, iz Maribora preko Radgone pa enote ljubljanskega vojaškega območja. Prvim so se pridružili tudi prekmurski prostovoljci, vključeni v štrigovsko sokolsko legijo, in so šli z vojsko vse do mejne črte pri Kobilju in Motvarjevcih. V enem dnevu so enote brez upora zasedle ozemlje do črte, ki jo je določil Vrhovni svet. Skupaj z vojsko in antantno misijo se je že 12. avgusta v Mursko Soboto pripeljal tudi mariborski okrajni glavar dr. Srečko Lajnšic, ki je bil določen, da prevzame naloge začasnega civilnega upravnika Prekmurja. Kot civilni komisar je v začetku uradoval v Radgoni, od koder je tudi naslovil prvi uradni razglas jugoslovanskih oblasti Na znanje Prekmurcom!
LJUDSKO ZBOROVANJE V BELTINCIH
Beltinci so bili večji prekmurski kraj, ki je v času madžarske uprave spadal v okvir Zalske županije in imel ob štetju leta 1910 1487 prebivalcev, od katerih je bilo 1114 Slovencev. Beltinski grad je bil sedež zemljiške posesti in v času prevrata, so bili lastniki posesti grofje Zichy. Katoliška župnijska cerkev sv. Ladislava je tukaj od 2. polovice 17. stoletja, v kraju je imela od druge polovice 19. stoletja svojo sinagogo tudi židovska skupnost. 
V Beltincih sta bila pred prvo svetovno vojno župnika rodoljuba Marko Žižek (Siseki), predani širitelj slovenskih Mohorjevih knjig med Prekmurci, in pisatelj Peter Kolar. S prevratnimi dogodki je bil posebej povezan beltinski župnik in narodni buditelj Štefan Kühar mlajši, sicer tudi podpisnik Kleklovega predloga avtonomije za Prekmurje januarja 1919. V Beltincih je bil rojen tudi Ivan Baša, župnik v Bogojini, sicer podpisnik predloga avtonomije za Prekmurje, decembra 1918. Beltinci so bili torej večji kraj ob glavni cesti med Mursko Soboto in Lendavo, s pošto, sedežem notariata, katoliško župnijo, izrazito slovensko večino prebivalstva in tradicijo proslovenskega delovanja posameznikov.
Jugoslovanska vojska je zasedla Beltince 12. avgusta 1919. Poveljnik odreda je od referenta Savske divizijske oblasti, kapetana Georgijevića, ki se je nahajal v Lendavi, po telefonu dobil sporočilo, da je že pripravljen osnutek povelja za pretisk madžarskih znamk, ki so se nahajale na poštnem uradu v Beltincih. Pretisk znamk z znakom “SHS” je bil končan 16. avgusta dopoldan. Nova oblast je želela čimprej tudi na zunaj manifestirati svojo pristonost in prevzem poslovanja poštnega urada je bil del tega. Pretiskane znamke so torej bile na voljo naslednji dan, ko je v Beltincih potekala svečanost prevzema civilne uprave nad Prekmurjem.
17. avgusta 1919 se je na širokem trgu pred imenitno neobaročno cerkvijo sv. Ladislava, zgrajeno konec 19. stoletja, zbrala več tisoč glava množica ljudi, da bi bila navzoča pri maši in na ljudskem zborovanju, na katerem je vojska predala oblast v roke civilnemu komisarju za Prekmurje.
V parku je igrala godba in prvi med govorniki je bil Jožef Godina, Maistrov prostovoljec iz Dolnje Bistrice. Nato so se zvrstili še drugi govorniki, med katerimi so bili: Jožef Klekl, ki se je vrnil v Prekmurje potem, ko je pred komunističnimi oblastmi pobegnil na Štajersko; izvedenec za meje na Štajerskem, teolog dr. Fran Kovačič iz Veržeja, ki je na mirovni konferenci v Parizu deloval skupaj z dr. Matijo Slavičem; predsednik narodnega sveta za ljutomerski okraj in Maistrov sodelavec Viktor Kukovec; selezijanec in pozneje eden najpomembnejših slovenskih misionarjev na Kitajskem Jožef Kerec; slovenski gospodarski teoretik in politik Vladimir Pušenjak in še nekaj drugih. Podpolkovnik Vladimir Uzorinac, poveljnik enote jugoslovanske vojske, ki je prišla iz Maribora, je upravo predal v roke začasnemu upravitelju dr. Srečku Lajnšicu.
Istega dne so izšle tudi Novine, ki jih je po nekaj mesecih ponovno uredil Klekl, in objavile novico o osvoboditvi. Civilni komisar je kmalu po prevzemu oblasti Klekla postavil tudi na čelo nekakšnega narodnega sveta za Prekmurje, skupine izbranih posameznikov, komisarjevega posvetovalnega telesa pri uvajanju uprave. Svet se je zbral na zborovanju 25. avgusta 1919, z dogodka so poslali pozdrave kralju in opozorili na politične ter gospodarske težave, s katerimi se je ob menjavi oblasti soočala pokrajina. Najbolj problematična je bila hrvaška uprava v dolnjelendavskem okraju, zaradi česar so od kralja terjali, da Prekmurje v celoti dodeli slovenski upravi. Z istim namenom se je posebna delegacija 29. avgusta odpravila v Beograd in 2. septembra je ministrski predsednik odredil, da ostane vse zasedeno Prekmurje do ustavne ureditve upravna enota pod vodstvom civilnega komisarja, ki ga je imenovala deželna vlada za Slovenijo.
Mirovna pogodba, ki je določila nove meje kraljevine Madžarske, je bila podpisana 4. junija 1920. Leto po podpisu je začasnega upravitelja zamenjal okrajni glavar v Murski Soboti, leta 1924 pa je bil umeščen še okrajni glavar v Dolnji Lendavi.
Državni zbor Republike Slovenije je leta 2006 v spomin na dogodek v Beltincih, 17. avgust razglasil za državni praznik, dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Meje današnje Evrope naj bi določila pravica narodov do samoodločbe, določil pa jih je seveda tudi politični interes. Tako so tudi znotraj in izven državnih meja, ki so takrat nastale in obdajajo današnje Prekmurje, na levem bregu Mure, ostali avtohtoni prebivalci slovenske (Porabje na Madžarskem in Radgonski kot v Avstriji), madžarske (vzhodni rob Prekmurja med Lendavo in Hodošem) in nemške (štirje kraji ob Kučnici) narodnosti. To je povzročalo nemalo nasprotij in nezadovoljstva, odrazilo pa se je v prisilnih selitvah etničnih skupin, ki jih v bistvu zaznavamo v okviru nekih drugih procesov: upravnih sprememb, agrarnih reform, internacij, zaplemb in nacionalizacij.
V prvih letih po priključitvi h Kraljevini SHS ali Jugoslaviji se je v Prekmurju bolj ali manj prisiljeno zgodila izmenjava javnih uslužbencev: uradnikov, učiteljev, orožnikov, ki je temeljila na etnični osnovi. Med večinskim slovenskim prebivalstvom je bilo zelo malo ustrezno izobraženih ljudi, ki bi lahko prevzeli določene posvetne funkcije, Slovenci v Prekmurju do leta 1919 svoje laične inteligence skoraj niso imeli, še manj je bilo takih, ki bi vsaj približno obvladali slovenski knjižni jezik. Nasprotno so oblasti zelo slabo razumele problem in ga poskušale rešiti na silo, kar pa je povzročalo strah, negotovost pa tudi nezadovoljstvo. Z mnogimi ukrepi nove države, predvsem hitrim uvajanjem knjižnega jezika v uradih, šolah in cerkvi, so bili mnogi nezadovoljni. Na volitvah je zato z največ glasovi zmagoval tisti politični program, ki je znotraj avtonomističnega programa Slovenske ljudske stranke zagovarjal avtonomijo Prekmurja, kot nekakšne posebne upravne enote.
Kljub številnim dejanskim težavam in težavam v komuniciranju pa se je Prekmurje vendarle nenavadno hitro vključilo v politični, gospodarski in duhovni utrip nove države. Prekmurje je v obdobju med svetovnima vojnama dobilo tisto slovensko podobo, ki je ni imelo nikoli prej, saj je njegovo večinsko slovensko prebivalstvo takrat prvič dobilo možnost, da o sebi razmišlja kot o političnem narodu in ne zgolj kot o kulturno-jezikovni kategoriji.
Metka Fujs, Pomurski muzej Murska Sobota, maj 2022
