Skoči do osrednje vsebine

Po romarskih poteh Dolinskega

Domov > TURIZEM > Namig za obisk

SAKRALNA DEDIŠČINA - Po romarskih poteh Dolinskega

Turniška pražupnija, ki je nastala v 11. stoletju, je prvotno obsegala ozemlje sedanjih župnij Turnišče, Beltinci, Črenšovci, Dokležovje, Odranci in Velika Polana, torej ozemlje med rekama Ledavo in Muro.


BELTINCI - Cerkev Svetega Ladislava
Naše popotovanje po romarskih poteh dolinskega se začne v Beltincih, kjer se sredi kraja dviga zvonik cerkve sv. Ladislava, enega najpomembnejših spomenikov arhitekture poznega 19. stoletja v Prekmurju.



Prednica beltinske župnijske cerkve se kot lesena kapela sv. Ladislava v vizitacijskih zapisnikih prvič omenja leta 1660. Takrat je bila še pod okriljem Turniške pražupnije. Stoletje pozneje je tedanji beltinski fevdni posestnik general Ladislav Ebergényi dal pobudo za novo župnijo. Formalno je bila župnija ustanovljena leta 1760 in s tem je patronatsko pravico nad novo župnijo prevzela beltinska zemljiška gospoda. General Ladislav Ebergényi pa je že leta 1742 dal na svoje stroške zgraditi novo cerkev.
Med leti 1893 in 1895 jo je temeljito obnovil in razširil jo dunajski arhitekt Max von Ferstl,  V Marijini kapeli se nahaja renesančni relief Marije z detetom in družinska grobnica rodbine Zichy. Relief beltinske Madone z detetom je zgodnjerenesančno delo mojstra iz kroga Pietra Lombarda, ki je bil vodilni kipar v Benetkah v zadnji tretjini 15. stoletja. Okolico beltinske cerkve krasi pomanjšana kopija stebra sv. Teodorja v Benetkah, ob njem pa stoji še beneški vodnjak, ki je avtentični primerek iz 17. ali 18. stoletja. Cerkev je v fazi prenove notranjosti, v kratkem jo bo krasil tudi mozaik patra Rupnika.


ODRANCI - Cerkev Svete Trojice
Naše romanje se bo nadaljevalo proti vzhodu, kjer se na začetku vasi Odranci k nebu pnejo trije mogočni zvoniki romarske Cerkve Sv. Trojice.



Do leta 1760 so Odranci spadali v pražupnijo Turnišče, nato v  novoustanovljeno župnijo Beltince in končno je bila leta 1944 ustanovljena samostojna odranska duhovnija, ki je leta 1961 postala samostojna župnija. Načrt za cerkev Svete Trojice je že leta 1946 naredil Plečnikov asistent ing. arh. Janez Valentinčič, univ. prof. iz Ljubljane. Ker pa  takratna oblast ni hotela izdati gradbenega dovoljenja, so si verniki leta 1950 postavili leseno cerkev, ki je služila za redno bogoslužje kar 17 let. Pri gradnji kupole nove cerkve se je 14. marca 1966 zgodila nesreča, ki je zahtevala osem smrtnih žrtev. Osem odranskih vernikov je postalo osem duhovnih stebrov odranske župnije. Po teh žrtvah so bili leta 2006 poimenovani stebri v cerkvi.
Odranska cerkev Svete Trojice je dragocena tudi zaradi fresk, ki jih je v letih 1968-1972 naslikal akademski slikar duhovnik Stane Kregar iz Ljubljane. Odransko župnijsko občestvo je zbiral in duhovno oblikoval prvi župnik msgr. Lojze Kozar (rojen 11. novembra 1910 v Martinju, umrl 29. aprila 1999 v Odrancih, kjer je pokopan).
V jubilejnem letu 2000 je bila odranska cerkev razglašena za romarsko. Leta 2004 so bili zgrajeni zvoniki po prvotnih načrtih iz leta 1946 in obnovljena je bila zunanjost cerkve, leta 2005 je mariborski škof dr. Franc Kramberger blagoslovil zgrajene zvonike in dokončano cerkev.


ČRENŠOVCI – Cerkev povišanja Svetega Križa
V nadaljevanju se podate proti Črenšovcem, rojstnemu kraju duhovnika Danijela Halasa, ki je v postopku beatifikacije.



Po vizitacijskih zapiskih iz leta 1669 je v Črenšovcih že v 14. stoletju stala lesena kapela, posvečena sv. Križu, ki so jo pozneje večkrat dogradili. Ob ustanovitvi župnije Črenšovci leta 1807 je bila le-ta premajhna, v slabem stanju, stolp in zakristija razrušena. Ob cerkvi so postavili samostojen zvonik, v njega pa so namestili dva zvona. Tako je ostalo vse do zidave nove cerkve leta 1857. Iz zapisa beltinske grofice iz leta 1828 pa je razvidno, da je grofica podarila zemljo in drva za žganje opeke. Leta 1860 jo je posvetil sombatejski škof Szenczy Ferenc. Ob temeljiti obnovi v letu 2007 pa jo je prvi murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek ponovno posvetil. Glavni oltar, v katerem je kar 33 figur, je posvečen sv. Križu. Ob krstnem kamnu je nameščena spominska plošča z napisom, da je bil pri tem krstnem kamnu krščen Božji služabnik Danijel Halas. Ob krstnem kamnu je tudi slika Božjega služabnika Danijela Halasa, delo akad. slikarja Štefana Hauka, ki je likovno opremil večino notranjosti.
Oltar v kapeli Fatimske Matere Božje, narejen po načrtih arh. Janeza Valentinčiča, je služil kot daritveni oltar v cerkvi. Leseni kip Fatimske Matere Božje je delo rezbarske delavnice v Fatimi (2002). 

 

VELIKA POLANA – Cerkev Srca Jezusovega
Poleg mnogih drugih vasi z Ravenskega in Dolinskega je tudi Velika Polana spadala v pražupnijo Turnišče. V Veliki Polani so imeli manjšo kapelico sv. Donata, v kateri so bili verski obredi le občasno.



Cerkev Srca Jezusovega je bila zgrajena leta 1924 v neoromanskem slogu. Pobudnik zidave cerkve in župnišča je bil takratni župnik Jožef Sakovič iz Turnišča. Načrt za cerkev je naredil arhitekt Bačič iz Lendave. Barvna okna so bila narejena v Innsbrucku. Stranska oltarja je naredil kipar Ivan Sojč iz Maribora, križev pot in freske pa je naslikal Tone Čeh iz Ljutomera. Orgle je naredil Jožef Brandl iz Maribora leta 1926. Ob 50. obletnici župnišča in cerkve leta 1974 je bil narejen nov oltar s krstnim kamnom in ambonom. Leta 1926 so postavili v cerkvi božji grob in obesili nov velik lestenec. Naslednje leto so cerkev opremili s slikami križevega pota, ki jih je izdelal akademski slikar Tone Čeh iz Ljutomera. Glavni oltar Srca Jezusovega so postavili v cerkev kmalu zatem, ko so jo pokrili in za silo uredili notranjost. V cerkvi je bila za tedanje čase nujna tudi prižnica. Postno oltarno sliko je izdelal Tone Čeh, ki je tudi sicer poslikal celotno cerkev, Na treh vitražih v prezbiteriju so podobe Srca Jezusovega, Marije in Jožefa. Župnija je bila ustanovljena 1. januarja 1938. Poimenovali so jo v župnijo Srca Jezusovega. Leta 1939 je postal župnik župnije Velika Polana Danijel Halas in tukaj nadaljeval zavzeto in uspešno pastoralno delo vse do svoje mučeniške smrti 1945. 


TURNIŠČE - Cerkev sv. Marije Vnebovzete
Vaše raziskovanje sakralnega bogastva Dolinskega boste kronali z obiskom matere vseh petih župnij, veličastne Cerkve blažene Device v Črncu, ki že več kot 750 let v svoje zavetje vabi vernike in romarje od blizu in daleč. 15. avgusta 2007 je bila turniška župnijska cerkev proglašena za škofijsko romarsko središče.



Romarska in župnijska cerkev v Turnišču se prvič omenja v listini madžarskega kralja Bele IV. leta 1267 kot cerkev blažene Device v Črncu. Razbere se lahko, da je prvotna Marijina cerkev stala sredi danes izginulega naselja Črnec. Leta 1094 je bila ustanovljena zagrebška škofija in s tem je Turnišče (Črnec) kot pražupnija pripadlo tej novoustanovljeni škofiji. Najstarejši del Marijine cerkve, ki je od konca 14. stoletja dalje služil kot prezbiterij povečane cerkve, je bil zgrajen v sredini 13. stoletja v romanskem slogu. Krasijo jo neprecenljive freske Johannesa Aquile iz Radkersburga. Poslikava je nastajala v dveh fazah: 1383 freske v prezbiteriju, 1389 pa poslikava nove ladje; kot najzanimivejši del poslikave turniške ladje velja cikel sv. Ladislava.
Napis na traku pod blaženo Devico govori: »Blaženo Devico Marijo častijo v Turnišču blizu reke Mure v zagrebški škofiji na veleposestvu grofov Csákyjev.« Velka meša je praznik, Vnebovzetje nas vabi, da doživimo lepoto stvarstva pa tudi njegovo zdravilno moč. Zato tudi blagoslov cvetja in zelišč.
V Turnišču in na ozemlju turniške župnije je do leta 1267 gospodovala slovenska rodbina svobodnjakov Jure (Gyure), ki je skrbela tudi za turniško župnijsko cerkev Marijinega vnebovzetja. Pred letom 1265 so nastali srditi boji, ropanja in požigi med rodovino Jure in dolnjelendavskimi  Haholdi, poznejšimi Bánffyji. V spore je posegel sam madžarski kralj Bela IV. Do sprave med obema rodovinama je prišlo 16. novembra 1267 prav v turniški cerkvi Marijinega vnebovzetja.

Vaše popotovanje po tuzemskih in dušnih poteh Prekmurja se bo počasi izteklo in poslovili se boste od pokrajine, kjer vzšumevajo mure* .

Kak ravno, ravno je polje,

Po polju mi en fantič gre.

Al on si poje tak lepo,

Ta kdaj bi igral na žveglo.

 

Marija ga je srečala,

Prelepo ga je pijtala,

Al kaj si fantič tak vesel,

Si takšno lepo pesem pel.

Pa kaj bi nebi bil vesel,

Sem dnes pri sveti meši bil.

Al tam sem videl Jezuša,

Marijo, svetga Jožefa.

 

(Prekmurska ljudska)